AK Vertikala Seznam forumov AK Vertikala
Forum alpinističnega kluba Vertikala
 
 Pogosta vprašanjaPogosta vprašanja   IščiIšči   Seznam članovSeznam članov   Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov   RSS Feed   Registriraj seRegistriraj se 
 Tvoj profilTvoj profil   Zasebna sporočilaZasebna sporočila   PrijavaPrijava 




05.04.2007 Pomladni cvet in Ipsilon

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    AK Vertikala Seznam forumov -> Alpinistični vzponi
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporočilo
Jure 2



Pridružen/-a: 14.06. 2006, 11:19
Prispevkov: 165
Kraj: Radeče

PrispevekObjavljeno: 10 Apr 2007 13:35    Naslov sporočila: 05.04.2007 Pomladni cvet in Ipsilon Odgovori s citatom

Po Vzhodni na Palec. Razmere fenomenalne. Če ne bi šla še naprej, bi bilo superca za smučat. V Ipsilonu tudi. Slike so v galeriji. Če se komu ljubi brat, nekam velik je ratal. Spodaj.
_________________
Počasi se zelo zelo daleč pride.

http://www.vertikala.com
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Jure 2



Pridružen/-a: 14.06. 2006, 11:19
Prispevkov: 165
Kraj: Radeče

PrispevekObjavljeno: 10 Apr 2007 13:36    Naslov sporočila: Odgovori s citatom

.

Spet je treba zgodaj vstati! No tako zgoraj pa spet ni. Bomo v prihodnosti še bolj zgodaj (ko bo še bolj toplo). Ob šestih sva že na Avstrijski strani Ljubeljskega predora in kmalu bova zakorakala proti Palcu.
Pot do sem je bila dolga, naporna in polna zapletov. Začelo se je popoldne v knjižnici z iskanjem opisa. Klinarjevevih 55 Karavank se je kar svetilo na polici, več zapletov pa je bilo pri specialki Begunjščice in Stola. V knjižnici bi morala biti, a je tudi knjižničarji niso uspeli izbrskati. Bo moral navaden zemljevid zadostovati. Mogoče pa ga ima Mare? Bova šla zvečer še k njemu.
Spakirano. Na poti do Mateje se oglasiva še k Maretu po zemljevid. Meja in potni list mi pricurljata v možgane. Bo treba nazaj v stanovanje! Pri Maretu vzameva zemljevid in se vračava na drugi konec Ljubljane. Pokličem cimra, če kje vidi moj potni list. Nič. Za vsak slučaj še domov. Mama sporoči, da ga imam doma v predalu. Kaj pa zdaj? Mogoče bi mi ga pa Mare posodil? Greva nazaj! Mare ima vse.
Zjutraj se živčno bližava mejnemu prehodu in se tolaživa: Če naju ne bodo spustili čez greva samo na Vrtačo. Oba carinika, pardon sedaj so policisti pogledata v potni list, razlike začuda sploh ne opazita.
Sva že nazaj na turi. Na začetku je snega le za vzorec in človek se sprašuje zakaj vlači smuči in se trudi v pancarjih. Sva že na gozdni cesti, ki pripelje od Pamža in počasi postaja toplo. Sekava ovinek, zavijeva s ceste v gozd in lepo napredujeva naprej. Snega pa še vedno premalo za smuči. Greva levo ali desno? Desno zgleda lepo, toda občutek vleče v levo. Torej levo. Strmina počasi narašča, drevesa se umikajo ruševju, iskanje prehodov s smučmi na nahrbtniku postaja malo nadležno. Očitno se bližava ruševnati moriji, katero opisujeta M&M. Kaj zato, saj sva navajena. Ruševje je zakon! Smeha ne bo manjkalo. Glej ga zlomka, po 50 metrih malo bolj zaraščenega terena se prikaže lepa potka. Na naslednjem ovinku naju doseže že sonček, na desni pa se odkrije najina Vzhodna grapa oziroma nama je ljubše poimenovanje »Pomladni cvet«. Kar takoj jo mahneva na desno. Razmere so še kar v redu. Predira se 30 centimetrov, tu pa tam pa noga za kakšno skrito skalo izgine v globino. Sonce že močno pripeka in ura neusmiljeno tiktaka. Imava že kar dobro uro zamude glede na Klinarjevo časovnico še dobro, da ni Miheličev.
Naenkrat se odpre prelep pogled na »začetek grape«, dva velika stražarja. Točno mimo njiju je treba. Sta kar prijazna. Nista rekla ne bu ne mu in naju spustila naprej. Še prej sva jima izkazala vso potrebno spoštovanje in si nataknila čeladi. Razmere se izboljšujejo. Pozna se višina in sneg postaja lepo trd. Pa še dereze in en cepin, da bo hoja prijetnejša, gredo iz nahrbtnika in glavno težo ohranjajo samo še smuči. Razgledi so prečudoviti. Vreme pa še bolj. Težavnost? Nekako je ni. In tistih 52 stopinj naklona o katerem je nekje govora enostavno ni. Mogoče je na enem delu 40 za 4 metre ali pa sva midva tako smotana in ga ne znava pravilno ocenit. Hm. Kam pa zdaj na levo ali še naravnost? V opisu nič ne piše. Naravnost. Pravilna odločitev.
Vau, kakšen pogled na Vrtačo, Begunjščico in zalito Suho ruševje. Ravno sva prisopihala na greben. Lepo, lepo… Greva še na vrh! Toda prej še hiter ogled, kje se najlažje sestopi. Tisto zamudo na začetku sva v zgornjem delu pošteno nadoknadila. Zelenica 2020 m piše na križu. Kaj za hudiča bi si človek naj mislil, da je totalno falil vrh. A naju je že Klinar prej opozoril na ta zanimiv element. Malica se je prilegla. Nekako sva pogrešala pomaranče, paradižnik, sadje na splošno. Zadnjih nekaj tur je bil mraz in vse take in podobne zadeve sva vedno prinesla nazaj. Danes ob tej »toploti« oziroma samo bolj močnemu soncu, ker temperature niti niso bile tako visoke, bi se pošteno prilegle.
No, sedaj pa še v Ipsilon. Navzdol in navzgor. Razmere so fenomenalne. Le zgoraj je nekdo s smučkami vse razril. Recimo, da se bo dalo smučati. Tudi najožji del je zalit. Na Vrtači se prileže krajše poležavanje. Na hitro se odločiva, da bi bilo doli v Suhem Ruševju bolje poležavati kot tu zgoraj.
Mateja gre počasi naprej, jaz si namontiram še dilce. Prvi zavoj je vedno problem. Tu pa je še vse razrito in pomrznjeno. Nekako mi po levi strani uspe narediti nekaj skokov so ožine. Mateja se umakne na levo. Če le nebi bila tako razrita, bi… malo drsenja in že sem čez. Nič več ni razritega terena in začne se uživancija. Na balvanu pa »pavzica«. Nekako se nama ne ljubi nazaj na Palec in po Vzhodni dol. Greva kar na Ljubelj. Vročina se stopnjuje in Mateji se vedno bolj vgreza. Na Zelenici se posloviva in odsmučam do Ljubelja.
S vso svojo kramo se bližam okencu in vprašam, če se sme peš skozi tunel. »Zakaj pa ne«, odgovori policist. »Ali bi lahko tu pustil vso opremo?« Malo tuhta, povpraša kolega in mi odpre vrata. Resnično hvala. Počasi se s pancarji odpravim na pot. Tunel je dolg na desni strani 1565 metov na levi pa 1570 metrov, je moja strokovna ugotovitev. Na drugi stani me začuden Avstrijski policist vpraša po avtu. Tri besede: »kletern, auto, hier«, mu popolnoma zadostujejo. Moja nemščina je drugače veliko boljša kot tu izgleda. Nižje naletim na lepo gozdno pot, ki me pripelje skoraj do avta. Kako lepo se je bilo sezuti in pomočiti noge v hladen potok. Na poti nazaj me že vsi poznajo in ne gledajo dokumentov. Poberem in opremo in Matejo. Tura se zaključi. Do prihodnjič, nasnidenje.
_________________
Počasi se zelo zelo daleč pride.

http://www.vertikala.com
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Pokaži sporočila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    AK Vertikala Seznam forumov -> Alpinistični vzponi Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu


MojForum.si - brezplačno gostovanje forumov. Powered by phpBB 2.