 |
AK Vertikala
Forum alpinističnega kluba Vertikala
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
jaka
Pridružen/-a: 08.10. 2010, 08:42
Prispevkov: 24
|
 Objavljeno: 24 Jun 2012 11:57 Naslov sporočila: Čakajoč soplezalca |
 |
|
Letos se mi pogosto dogajajo odpovedi (različnih) soplezalcev v zadnjem trenutku. V dveh ali treh mesecih kopne sezone, ki jo je že tako neprestano spremljal dež in slabo vreme, se na hitro spomnim vsaj pet tur, ki se niso zgodile, zaradi odpovedi pet pred dvanajsto: večerni mail z "Zjutraj ne morem" v zadevi, jutranji klic "imam obveznosti", ali pa celo nič od tega, ko soplezalca enostavno ni in se ne javlja na telefon. Super! Počutiš se kot pražnje oblečen kreten s sendvičem v nahrbtniku ...
Pri plezanju me nobena zgrešena smer, napačen dostop, mencanje na štantu ali gneča na dostopu ne razjezi bolj kot dejstvo, da si izvisel kot špaget na kuhinjski ploščici. Naj postavim to visenje v kontekst. Imam šefa, ki mu odgovarjam in mi kadarkoli lahko zaukaže delo. Imam družino, ženo in dva otroka, ki me sicer podpirajo v mojem 'egoizmu', ampak upravičeno zahtevajo svoj delež pozornosti. Imam še cel kup obveznosti in odgovornosti do ljudi, ki so mi blizu (in tistih, ki so mi malo manj). In imam ta svoj ubogi alpinizem. Da pride do sobotne ture, moram osrečiti šefa, zadovoljiti ženo, biti na voljo otrokom in izpolniti vse ostale obveznosti družinskega življenja v samostojnem gospodinjstvu. Včasih to ni lahko. Včasih ima celo kdo občutek, da je dobil manj, kot mu pripada. In ko uskladim vse potrebe ljudi okoli mene, ko splaniram vikend za celo družino in jo za en dan prikrajšam očeta, ko najdem soplezalca, ki sem ga iskal od srede dalje, ko naštudiram dostop, smer in v mislih splezam najtežje raztežaje, ko spakiram opremo, si naredim tisti nesrečni sendvič iz prvega odstavka in odspim nekaj ur, je zadnje kar potrebujem zjutraj sporočilo na telefonu: "Sori, ampak včeraj sem se ga napil." Sploh če sem večer pred tem zavrnil prijatelja, ki naju je z ženo povabil na pozno večerjo. Oprosti stari, ampak jutri plezam...
Seveda se vsakemu zgodi kaj nepredvidljivega. Zboliš, zaspiš, ok, se ga napiješ. Ampak, ko odpovedi postanejo kronične, potem v tej zgodbi nekaj ne štima. Pismo ljudje, že tako nas je malo na klubu, že tako je včasih težko najti soplezalca, vedno je prisoten tudi faktor vremena. Ko te pa še takrat, ko se vse ostalo poklopi, na cedilu pusti tisti, ki bi mu moral najbolj zaupati...
Pa kako za vraga naj zaupam življenje na štriku nekomu, ki mu ne morem zaupati, da bo zjutraj prišel na dogovorjeno mesto?!
Tega niti slučajno ne pišem, ker bi komu kaj zameril, ali pa ker bi rad s kom obračunal. Rad bi samo plezal. Pišem, ker se mi zdi, da o tem premalo govorimo. Mislim, da bi moral biti odnos in obveznost do soplezalca bolj izpostavljen tudi tekom alpinistične šole. Naj se mladim že v startu pove, da alpinistični klub enostavno zahteva večjo odgovornost kot plavalni krožek. Pri vsej stvari mi je najbolj zanimivo to, da člani, ki imajo, podobno kot jaz, šefe, partnerje, otroke ... niso tisti, ki bi puščali na cedilu pa imajo za to verjetno še najboljši razlog. Morda zato, ker vejo, kako težko si je vzeti čas in toliko bolj spoštujejo dogovor in - soplezalca.
Priznam, ko sem bral ali poslušal zgodbe o velikih navezah slovenskega alpinizma, sem si vse skupaj predstavljal nekoliko drugače. Tovarištvo, odgovornost, požrtvovalnost, zaupanje in spoštovanje. To so pridevniki, ki naj bi krasili člana neke naveze. Nikjer nisem zasledil zgodb o tem, kako je Jesihova sredi noči čakala 2 uri v Vratih, medtem ko je Joža v lokalni gostilni eksal tekile in zvijal jointe, namesto da bi splezal steber, ki bi ga danes verjetno poznali kot Hanzov steber. Ok, zašel sem s teme, ampak probajte razumet, imam totalno preveč energije. Mislil sem, da bom danes plezal ...
Seveda tvegam, da bom zaradi moje pisarije še težje našel soplezalca, ampak še enkrat, moj namen ni pametovanje, ampak poizkus odpreti neko debato na klubu, ki je po mojem mnenju premajhen, da bi se še tistih nekaj ljudi, ki bi radi plezali, porazgubilo, ker vsako drugo soboto namesto kosila žvečijo star sendvič 2000 metrov nižje kot so planirali.
_________________
http://www.vertikala.com |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
ferenc
Pridružen/-a: 04.01. 2011, 13:07
Prispevkov: 83
|
| Objavljeno: 24 Jun 2012 16:31 Naslov sporočila: Sej bo, sej bo … |
|
|
… ampak sam si si "kriv", če imaš poštiman življenje okoli rosnih 40. Marsikoga na ovinku konca pubertete malo zanese, pa je potem jutranji mobi še edino, kar je pri roki. V prejšnjem tisočletju, ko so mobi uporabljali samo v Star Wars, sem včasih čakal na Celovški, pa čez pol ure od doma klical soplezalca … Joj, čist sem pozabil (in to pri trezni glavi), pridem čez 1 uro… Ena izmed oznak Alpinista je ta, da je 24 ur/dan pripravljen plezat, jest in spat. To so si izmislil puritanci, verjetno pri nekaterih manjka še kaj opojnega!
Glede suhih in podobnih nategov okoli ovinka imam neskromno mnenje, da se svojimi izkušnjami nedvomno uvrščam v državno reprezentanco. Ena izmed rešitev, ki sem jo ubiral v preteklosti, je bila tudi soliranje (lažjih smeri, seveda), ampak to mi čedalje manj leži.
Zaključek? Eh, moj Jaka, se boš že navadil! In kaj je lepšega, kot se zjutraj nazaj stisniti k ženi in ji zašepetati na uho: "Draga, danes sem se odločil, da ne grem plezat, bom raje z vami doma, popoldne pa bomo šli na izletek do sladoledarja. Mislim, da ta mesec že pretiravam s temi hribi." Boš videl, toliko FIS točk boš pridobil, da si boš lahko naslednjič privoščil eno odpravo! Žena pa bo itak tako zaspana, da ne bo opazila tvojih kratkih nog in nosu a-la Ostržek. 
PS: sej drži za sredo, greva kot zmenjeno, če bo pa vreme manj stabilno, pa mogoče na Jezersko al pa kam drugam, kjer so krajše smeri. Sam ne zaj….t, če to nardiš, pridem na dom, ti pof…m psa in posekama češnjo, z mano se pa tako ne dela. JASNO?! 
LP, Matjaž
_________________
http://www.vertikala.com |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
jaka
Pridružen/-a: 08.10. 2010, 08:42
Prispevkov: 24
|
| Objavljeno: 26 Jun 2012 11:53 Naslov sporočila: 40?!? |
|
|
Rosnih 40, je rekel... Rosnih 40!? Upam, da si se zakalkuliral nalašč!
FIS točke pri ženi nabiram ob večerih, ne ob jutrih  Sicer pa, lahko je blazno zaspana, v bistvu je lahko nezavestna, ampak ob stavku "Mislim, da ta mesec že pretiravam s temi hribi" se bo v trenutku zbudila in me preselila v garažo, če že ne vrgla iz hiše, ker sem prepričan, da bi ob tako očitni laži pomislila na najhuje...
Jasno! Sicer psa nimam, naša mačka pa je tako zblojena, da bi ji verjetno celo pasalo ... ampak za voljo češnje - ne bom zaj...l!
_________________
http://www.vertikala.com |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
