alja
Pridružen/-a: 18.02. 2007, 20:25
Prispevkov: 68
|
 Objavljeno: 24 Maj 2008 01:00 Naslov sporočila: treking po Nepalu |
 |
|
Tri tedne uzivancije je za mano in precej tezje se je ponovno aklimatizirati na nizinski zrak, kot pa na tistega redkega v Himalaji. Na prvem delu trekinga, po nacionalnem parku Langtang, so me ocarali ljudje, preprosti, naravni, neverjetno topli in prijazni. Na drugem delu (jezera Gokyo) pa me je ocarala narava, prostrana, divja pokrajina, visoke velicastne gore.
V Kathmandu smo prileteli v nedeljo, 27.aprila, takoj naslednji dan pa smo se z avtobusom po ozkih in luknjastih cestah odpeljali do Syabru Besija, kjer so neudobne sedeze zamenjali gojzarji, pohodne palice, nahrbtnik in nasmeh do uses. Po treh dneh hoje po samotnih poteh nad reko Langtang Khola smo se, ob vsakodnevni popoldanski aklimatizaciji, dvignili do Kyangjin Gompe, 3900m visoko. Obisk budisticnega samostana, kjer spoznam nadvse prijaznega lamo Djalbuja, hranjenje jakov pri njegovih sosedih (pri cemer moras jaku dlan s soljo celo poriniti v gobec, da jo lahko polize) in pitje kave pri njem doma, medtem ko v ognjiscu (luknji skopani v tla), gori plamen in zivahno trosi svojo toploto po mali hiski... Medtem se ostali clani nase skupinice "aklimatizirajo" po svoje, nasi pridni nosaci pa svoje presezke energije sproscajo ob igranju nogometa in visokogorskem tekanju za zogo.
Naslednji dan odrinemo proti Tsergo Riju (okrog 4900m visok vrh nad "dolino"). Toplota ognja vceraj vseeno ni bila dovolj, cez noc sem se tako prehladila, da sem se komajda privlekla do sedla kaksnih dvesto metrov pod vrhom. Naprej mi boleca pljuca in neprespanost zal nista pustila, zato sem s Khemom, enim od nosacev, ki so nas spremljali, obrnila. Isti dan smo se vrnili do Langtanga, naslednji dan pa je sledil 8-9 urni maraton do Syabrubesija, kjer smo v trenutku okupirali najprej vse tuse, nato pa se vse stole na vrtu pred hotelom.
Prihod v Kathmandu so zaznamovali obiski templjev, hindujskih in budisticnih svetisc, ter nakupi "original" cunj (The North Face puhovk, Mamutovih windstopperjev, treking hlac za 5 eurov,...) za naslednji del trekinga.
Presezki so se sledili. 6.maja priletimo v Luklo. Ozke stezice, gor in dol nad rekami, velicastni razgledi na sest- in sedem tisocake, pa na Ama Dablan, "Materino narocje", ki tako zvesto objema in varuje svojo dolino. Po treh dneh hoje nas prvic pozdravi tudi "Turkizna boginja", skozi cvetove rododendronovih dreves se odkriva Cho Oyu. Cetrto jutro zaznamuje postanek v vasici Pangka, kjer je plaz l.1995 pod seboj pokopal 25 trekerjev in domacinov. Pot se nato zacne bolj strmo vzpenjati, poleg nasega glasnega dihanja se slisi le se divja Dudh Kosi, ki tece pod nami. Prvo jezero Gokyo dosezem v trenutku, ko Cho Oyu zacno zakrivati oblaki. Tolazi me misel, da bomo spali v blizini gore, gotovo se bo se odkrila.
Mimo drugega in tretjega jezera prispemo do naselja Gokyo, 4800m visoko. Popoldan sledi se obvezna aklimatizacija na greben nad jezerom in nad ogromno ledenisko moreno na drugi strani. Cho Oyu je se vedno v oblakih.
Naslednji dan ze s prvim svitom odrinemo na pot. Nas cilj je Gokyo Ri, 5360m visoki vrh, ki se dviga nad tretjim jezerom. Pocasi hodim, diham, slikam. Okrog 200m nad jezeri se prikaze Everest. Se malo. Nekaj cez pol osmo zjutraj smo ze na vrhu. Zmagoslavje je popolno. Vse je popolno. Na eni strani me objema Turkizna boginja s svojimi strmimi zasnezenimi stenami, na drugi strani me cuva Sagarmatha, Boginja mati zemlje z Lhotsejem in Nuptsejem ob strani, pa Makalujem desno v ozadju. Kamorkoli seze pogled beli vrhovi sest, sedem tisocakov, pod mano pa smaragdna sveta jezera Gokyo... Brez meja, brez misli, se dihanje se umiri, medtem ko srce glasno razbija ob skakanju s fotoaparatom naokrog. Definitivno ni za diabetike, vse je prevec pocukrano...
Na vrhu ostanemo, dokler se ne zacnejo okrog nas poditi oblaki. Navzdol gre precej hitreje. Med potjo z Lakpo, nasim sirdarjem, postaviva mozica, da bom naslednjic, ko se vrnem, znala priti do vrha. Popoldan se sprehodimo okrog jezera, no, dobri dve uri traja ta nas "pohod" po 4800m. Se "skupinskega" mozica postavimo. Res se bo treba vrniti...
Pot nazaj proti izhodiscu nas vodi na nasprotni breg reke, kjer ni turistov, kjer so neverjetno prijazni domacini, samotne planine, zvedave himalajske koze... Star prvinski Nepal. Od tu v Pangboche, pa sprehod (zal so Everest in njegovi sosedje v oblakih) do Pherichev in popoldan dol do Tengbocheja. Tam se Buda, brez doplacila, le odloci, da bo razpihal oblake in nam naklonil pogled na najvisje vrhove. Se Ama Dablan se je pozno popoldan sramezljivo odkrila. Res noro lepo. "En mal kicasto" 
Naslednji dan do Namcheja, prespat v odlicen hotel in sprat iz sebe devetdnevno umazanijo, predzadnji dan hoja do Lukle in nato zjutraj letalo za Kathmandu. Ceprav sem sla nekajkrat po desni strani stupe, namesto po levi (ali pa prav zato?), je zadnje dni sijalo sonce in letalo je lahko poletelo tako iz Lukle kot s kathmandujskega letalisca proti domu. Verjetno bi me odkrili tudi, ce bi se na letalu, ki nas je odlozilo v Dohi, skrila pod sedez, da bi se na skrivaj odpeljala nazaj v Nepal. Tako pa sem spet tu. Eh. Ze delam in zbiram denar za naslednji Nepal... 
Ker mi nikakor ne uspe prilepiti slikice za vzdusje, je tu link do te in se do vseh ostalih:
http://picasaweb.google.si/alja.rebolj
_________________
Objemi življenje in ničesar ne pričakuj. (E.Flisar) |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
